Mateja Lenarčič, poletje 2023, Viva, Medicina in ljudje

Med zdravniki se vztrajno povečuje občutek izgorelosti, kar je skrb zbujajoče. Kako ukrepati in kako si pomagati?

Lanska anketna raziskava Zdravniške zbornice Slovenije je pokazala, da se občasno ali redno z izgorelostjo srečuje 88 odstotkov zdravnikov na primarni ravni, delež pa je enak tudi med vsemi zdravniki. Teh 88 odstotkov pomeni precejšen skok od ugotovitev primerljive ankete iz leta 2019. Takrat je namreč izgorelost zaznalo 63,7 odstotka primarnih zdravnikov. Da pri kolegih občasno ali redno opazijo znake izgorelosti, pa je lani odgovorilo kar 95 odstotkov vseh vprašanih zdravnikov.

Zaradi službe zanemarjajo celo lastno zdravje

Tri četrtine zdravnikov želi uskladiti delovni čas s tistim, ki ga določa pogodba o zaposlitvi, čeprav bi to zaradi manjšega števila ur pomenilo nižje plačilo. Ugotavljajo namreč, da zaradi službenih obveznosti zanemarjajo prostočasne aktivnosti, odnose v družini ter študijske in raziskovalne aktivnosti. Številni so navedli, da zaradi prevelikega obsega dela zanemarjajo lastno zdravje ali celo lastne obiske pri zdravniku in zobozdravniku.

Izgorelost je v zdravstvu postala velika težava. Zdravniki se spopadajo z visoko stopnjo izgorelosti, kar ima za posledico slabšo kakovost življenja, slabšo kakovost oskrbe, neprofesionalno ravnanje, manjše zadovoljstvo bolnikov in izginjanje delovne sile.

Praksa čuječnosti in razvijanje sočutja do sebe pomagata

Znanstvene raziskave zadnjih let ugotavljajo, kako je pri zdravnikih in zdravstvenih delavcih intenzivni izobraževalni program na področju čuječnosti, komunikacije in samozavedanja povezan z izboljšanjem počutja, psihološke stiske, izgorelosti in sposobnostjo odnosa do bolnikov.

Kaj so ugotovili? Pri zdravnikih in zdravstvenih delavcih, ki so se usposabljali na področju čuječnosti, zaznavajo upad simptomov izgorelosti, večjo zavzetost in občutek smisla, večje sočutje do sebe in empatijo, nižjo stopnjo depresije, tesnobe, stresa, čustvene izčrpanosti, manjšo reaktivnost in boljšo odzivnost na stresne situacije, izboljšalo se je stanje na področju skrbi zase in za paciente, zaznali so več topline, sprejemanja in pozitivnega odnosa, večjo čustveno stabilnost, večjo odpornost in boljše počutje nasploh ter lažjo obravnavo težavnih bolnikov ali zahtevnih kliničnih situacij.

Številni pozitivni učinki tudi za paciente

Posledično raziskave kažejo številne pozitivne učinke na paciente, kot so večja interakcija, osredotočenost na pacienta, višje ocene zadovoljstva bolnikov, pogostejše vzpostavljanje odnosa z vidika pacienta, boljša komunikacija o bolnikovih psihosocialnih vprašanjih, bolj pozitivno čustveno razpoloženje v kliničnem srečanju, radovednost namesto prezgodnjega sklepa, prisotnost namesto odmaknjenosti in pozornost, ki omogoča osredotočanje na bolnikove skrbi in upoštevanje različnih razlag v zapletenih situacijah.

Čuječnost lahko spodbuja tudi bolj sodelovalno medicino, saj vključuje in krepi posameznikove notranje vire za optimizacijo zdravja, tako pri preprečevanju bolezni kot pri okrevanju po njej. Pri težko obvladljivih boleznih lahko meditativne tehnike, ki razvijajo zavedanje, modulirajo subjektivno izkušnjo bolečine ali izboljšajo sposobnosti soočanja z bolečino.

Čuječnost je bila vedno del dobre zdravniške prakse

Vsaj implicitno je bila čuječnost vedno del dobre zdravniške prakse, ki zdravniku olajša sočutno sodelovanje z bolnikom. Trening čuječnosti je lahko sestavni del strokovne usposobljenosti in izobraževanja zdravnikov in zdravstvenih delavcev ter kakovosti oskrbe pri spodbujanju učinkovitega kliničnega odločanja in pri zmanjševanju zdravniških napak. Povezava med medicino in meditacijo je dejansko poudarjena že z njunim skupnim etimološkim izvorom v latinski besedi mederi, ki pomeni zdraviti.

Doba nenehne delne pozornosti

Današnjo dobo lahko zlahka imenujemo tudi doba nenehne delne pozornosti. Elektronska pošta, mobilni telefoni in druga tehnologija posegajo namreč v skoraj vsak trenutek našega budnega življenja. Ekonomski pritiski zahtevajo vse večjo produktivnost, čas za uživanje sadov dela pa se skrajšuje. Vsi ti dejavniki negativno vplivajo tudi na zdravstveni sistem na splošno in poslabšujejo odnos med bolnikom in zdravnikom.

V tem kontekstu je čuječnost lahko obetavna možnost za preprečevanje in zdravljenje bolezni, za povečanje sposobnosti soočanja z bolečino in kroničnimi boleznimi, za zmanjšanje stresa pri bolnikih in zdravnikih, spodbujanje sočutja, izboljšanje kakovosti oskrbe in zmanjšanje števila zdravniških napak.

*Mag. Mateja Lenarčič je direktorica MEDIUS-a, Inštituta za čuječnost in mediacijo, mednarodno certificirana učiteljica MBSR in MBCL, specializantka TA – svetovalka, trenerka, predavateljica

www.institut-medius.si

info@institut-medius.si

facebook.com/institutmedius

Članek je bil objavljen tudi na spletni strani Viva, Medicina & ljudje:

https://viva.bhc.si/10951565/Zakaj-je-treba-govoriti-o-cujecnosti-in-pocutju-zdravnikov